Italijanščina je romanski jezik in spada med indoevropske jezike.
Njena prednica je latinščina, razvila pa se je neposredno iz firenškega knjižnega jezika, ki so ga uporabljali Dante Alighieri, Francesco Petrarca in Giovanni Boccaccio v 14. stoletju. Na rabo tega jezika je vplivala tudi sicilijanska šola, še posebej pa književna dela Jacopa da Lentinija. Firenški jezik se je razvil iz ljudske latinščine (latino volgare), kar kaže na to, da knjižna latinščina ni neposreden prednik današnjega italijanskega jezika.
Prvi dokument, ki vsebuje ljudsko italijanščino, je Indovinello veronese (veronska uganka). To je stranski napis na enem izmed pergamentov španskega izvora, ki ga je našel Luigi Schiapparelli v veronski knjižnici leta 1924.
Knjižni jezik je zaradi obsežne produkcije književnih del ostajal bolj ali manj enak, govorjena različica jezika pa se je skozi čas vztrajno spreminjala. Nastali so številni dialekti, ki so še danes živi. Regije imajo med seboj zelo različne govore.
Italijanski jezik govori približno 60 milijonov prebivalcev Italije, pa tudi 10 milijonov izseljencev po vsem svetu. 125 milijonov ljudi govori italijanščino kot tuji jezik. Je peta na lestvici najbolj poučevanih jezikov: za angleščino, španščino, francoščino in nemščino.